Barvilo v črnilu za barvanje je popolnoma raztopljeno v črnilu na en sam molekularni način, njegovi delci barvila pa so majhni in jih je enostavno raztopiti v vodi ali drugih kemičnih topilih. Zaradi takšne strukture barvno črnilo težko blokira šobo. Tudi če je zamašen, je šobo razmeroma preprosto izkopati. Vendar pa ima barvilo črnila za barvanje veliko število hidrofilnih delcev in se zlahka raztopi. Na ta način, ko natisnjeni rokopis naleti na vodo, se bo barvilo, ki je bilo predhodno fiksirano na mediju, ponovno raztopilo in razširilo s tokom vode, kar bo povzročilo resen halo. To je glavni razlog za slabo vodoodpornost barvnega črnila. Hkrati je barvilo barvnega črnila neposredno izpostavljeno zraku. Pod delovanjem svetlobe in ozona se lahko kemična veriga barvila pretrga, kar povzroči razbarvanje barvila in druge pojave, zbledi natisnjeni rokopis, kar vpliva na njegovo učinkovitost ohranjanja.
Struktura pigmentnega črnila je enaka, barvilo pa je nekaj majhnih trdnih delcev. Da bi bila ta trdna barvila enakomerno porazdeljena v črnilu, je treba dodati emulgator, da se barvilo ovije s posebno komponento smole. S pomočjo majhne količine hidrofilnih delcev na plasti smole se črnilo emulgira, barvilo pa se suspendira v črnilu. Ker barvilo ni topno v vodi, ko se tisk sreča z vodo, barvilo ne migrira z vodo, njegova vodoodpornost pa se seveda močno izboljša. Barvilo pigmentnega črnila je na splošno močno zdrobljen mineral in njegova lastna stabilnost je zelo dobra. Poleg tega je zunanja plast barvila ovita s plastjo smole. Ob stiku s sončno svetlobo in ozonom je treba najprej uničiti zunanjo plast smole, notranje barvilo pa ni prizadeto, zato ni lahko zbledeti.





